Vinska Gora je čudovit kraj, ki leži ob regionalni cesti Celje - Velenje, prepoznaven po cerkvici na skali v pobočju, še posebej lepi v večerni osvetlitvi.
Po obronkih, oziroma po mejah kraja imamo speljano dobro urejeno in vzdrževano planinsko pot , ki ima 14 kontrolnih točk s čudovitimi razgledi. Ena od priključnih poti na to krožno pot pa poteka prav iz prej omenjene regionalne ceste, nanjo se zavije pri obcestni tabli: Partizanski grobovi, med naseljema Črnova in Vinska Gora. Toda joj! Pogled na to cesto ni nič kaj lep, oziroma ni bil lep do sobote, 14. aprila. Na levi in desni si lahko videl le smeti, ki jih brezvestni vozniki odmetavajo iz drvečih vozil.
Člani PD Vinska Gora smo se že pred nekaj leti odločili, da bomo vsaj enkrat letno temeljito očistili pobočje in bregova potoka ob cesti, saj sta narava in kraj sam lepa le, če sta čista.
Na dogovorjeni dan se nas je zbralo 9 planincev, nataknili smo si rokavice in razdelili velike vreče za smeti. Začeli smo pri avtobusnih postajališčih v centru kraja in šli po obeh straneh ceste. Vreče so se polnile predvsem s plastenkami, pločevinkami, cigaretnimi škatlicami, CD-ji, kasetami, obešalniki in drugo kramo, ki 'pade' iz avtomobilov. Do mostu v Spodnji Črnovi smo nabrali kar 25 zelo velikih vreč, nekaterih odpadkov pa celo nismo mogli spraviti vanje, saj so televizor, traktorska in druge gume, stol ipd. pač preveliki.
Po štirih urah dela smo bili zadovoljni z opravljenim. Tudi ostali krajani so ta dan čistili - vsako društvo ali organizacija na drugem področju in vsi so opravili veliko dobrega dela.
Trenutno je vse lepo, kot POMLAD - a kako dolgo bo? Tisti, ki imamo naravo radi, težko razumemo človeka, ki brezvestno odvrže odpadek, ki nikoli ne bo propadel. Plastika ne izgine, narava je ne more predelati, večno ostane tujek v njej.
Vem, da bomo na svetu vedno ljudje dveh prepričanj: taki, ki naravo spoštujemo in taki, ki jim zanjo ni mar. Le želim si lahko, da bo vedno več takih, ki nam ni vseeno.
SVET JE VENDAR TAKO LEP, OHRANIMO TAKEGA TUDI NAŠIM OTROKOM IN VNUKOM. Nekoč bodo vnuki skrbeli za svet in upamo, da tudi za nas. Želimo živeti v lepem svetu!
Nada Štravs
Tako kot lansko leto je tudi letošnja čistilna akcija potekala hkrati tudi na Dobrni. Tudi tukaj so se združila različna društva, ki so s skupnimi močmi očistili svoj domači kraj. Na pobudo Martina Ramšaka in Dragota Pungartnika so člani Mladinskega kluba Dobrna (poleg so sodelovali tudi člani našega PD) obnovili enega izmed mlinov, ki se nahajajo v dolini med Vinsko Goro in Dobrno. Kako je potekala akcija na tem "odseku" naše planinske poti pa si lahko preberete v spodnjem sestavku, ki ga je napisal Tadej Vogrin.
Z ekipo MKD-ja smo se, po lanski uspešni delovni akciji v dolini mlinov, letos zopet odločili za delovno akcijo na podobni lokaciji. Naš namen je bila obnova Gorjančevega mlina. Pridružili smo se krajanom Vinske Gore, ki so na isti dan imeli čistilne in delovne akcije na svojem območju. Pri Gorjančevem mlinu se nas je zbralo lepo število prostovoljcev. Kmalu smo začeli z delom. Razdelili smo se v dve skupini. Prva je bila zadolžena za izdelavo zatrepa na strehi, ki je bila ne dolgo nazaj obnovljena, vendar ji je
še omenjeni del manjkal. Druga skupina je uredila notranjost mlina, ki je imela kvečjemu podobo stare orodjarne in nikakršnega spomina na staro mlinarsko obrt. Stare priprave in leseni stroji so bili uničeni ali poškodovani. Po najboljših močeh smo jih poskusili popraviti, če ne drugega vsaj vizualno. Med delom pa smo dobili poziv iz Vinske Gore, da smo vabljeni na kosilo. Delo smo začasno opustili ter odšli v tamkajšnji kulturni dom. Tam smo se zbrali vsi sodelujoči . Čakal nas je poln krožnik golaža in pijača.
Po pogostitvi smo se vsi zopet odpravili vsak na svoj delovni kraj. Tako smo se zopet lotili svojega dela pri mlinu. Mlin smo po uri dela uredili in ga rešili pred zobom časa. Na koncu smo še uredili njegovo okolico. Zasluženo smo sedli vsak na svoj kamen in občudovali svoje delo.
Upam, da bo takšnih delovnih akcij v prihodnje še več, kajti z njimi krepiš sebe ter svojega duha. Ostane pa še trajen spomin v kraju, ki ima že sam po sebi veliko zgodovino.
Tadej Vogrin
besedilo: Nada Štravs in Tadej Vogrin
fotografije: Tomaž Kumer