bannerbarvni

Kum

kum5

(objavljen v reviji Svet & ljudje - letnik IX, april 2006)

Obetal se je dan, ki ga zlepa oziroma nikoli ne pozabiš! Doživetje zimskega sončnega vzhoda je dogodek, ki naj bi ga doživel vsakdo vsaj enkrat v svojem življenju. Vremenska napoved za naslednji dan je bila res idealna, zato sem se odločil, da bo zame jutri tisti dan! Čeprav bi bilo čudovito opazovati vstajenje novega dne z vrha Triglava, sem zaradi lažjega dostopa izbral sicer tudi Triglav, vendar tistega, ki kraljuje nad Zasavjem - torej Kum!

Obetal se je dan, ki ga zlepa oziroma nikoli ne pozabiš! Doživetje zimskega sončnega vzhoda je dogodek, ki naj bi ga doživel vsakdo vsaj enkrat v svojem življenju. Vremenska napoved za naslednji dan je bila res idealna, zato sem se odločil, da bo zame jutri tisti dan! Čeprav bi bilo čudovito opazovati vstajenje novega dne z vrha Triglava, sem zaradi lažjega dostopa izbral sicer tudi Triglav, vendar tistega, ki kraljuje nad Zasavjem - torej Kum!

kum3  kum1

Sanjam naproti

Ko sem se odpravil od doma, je bila še črno črna tema. Dobro sem se oblekel, saj je bil pravi sibirski mraz. Med vožnjo skozi Spodnjo Savinjsko dolino sem lahko samo čutil tihi sen obsežnih poljan, odetih v belo preprogo. Da se noč počasi končuje, je bilo razvidno, ko sem se pripeljal v zasavske revirje, natančneje v Trbovlje. Čeprav je bilo še vse zavito v temo, je mesto kar naenkrat oživelo. Včasih so bili v takih jutranjih urah na ulicah najpogostejši rudarji, ki so med prvimi odšli v še temnejše "prostore". Sedaj pa je knapov vedno manj, saj jim časi prav nič ne prizanašajo ... Kar nekako mi je hudo za temi ljudmi, ki so pogosto v stiski. Ni mi vseeno zanje, kako se bodo prebili skozi življenje. Še posebno zato, ker imam med njimi prijatelje, s katerimi sem preživel nepozabne trenutke na "osvajalnih pohodih" po Evropi, ko smo prekrižarili pol celine samo, da bi lahko prispevali levji delež k zmagi "krimovk!"

kum6

Pred durmi bele idile

Počasi sem se le prebil skozi prometni vrvež vse do mostu čez Savo, kjer se cesta strmo vzpne proti vznožju Kuma. Tja sicer vodi mnogo različnih poti, saj je zelo priljubljen med tamkajšnjimi ljubitelji narave in gora. Jaz sem izbral pot, ki pelje skozi simpatičen kraj Dobovec, od koder je bila cesta do smučišča Lontov popolnoma zasnežena. Ko sem v bližini le-tega izstopil iz avta, me je obdala znana čarobna tišina, odeta v zimsko pravljico. Počutil sem se, kot bi bil eden izmed statistov v kateri od Andersenovih pravljic. Preden sem se podal proti vrhu, sem po telefonu napisal še kratko sporočilo svojemu prijatelju s pozdravi z njegovega "rajona". Misleč, da ga bo sporočilo presenetilo, ko se bo prebudil, sem bil toliko bolj presenečen jaz, ko me je poklical hip zatem. Po prijetnem pogovoru sva se poslovila in si zaželela čim lepši dan. Presenetljivo, vendar zunaj ni bilo pretirano mrzlo, čeprav sem bil že prek 1000 metrov. Hiteč proti vrhu sem sproti občudoval neverjetne stvaritve narave, ki jim obilna zima doda še dodaten, opojen čar. Drevesa so se šibila pod ogromno količino snega, hkrati pa ustvarjala zanimive oblike in skulpture nenavadnih oblik. Idealen kraj za fantazijo ter pisanje zimskih pravljic. Čeprav je proti vrhu postajalo malce hladneje, mi je bilo zaradi hitre hoje prijetno toplo. Rahlo sopihajočsem prišel z gozdne ceste na plan, kjer me je čakal prav impozanten prizor. Nebo, ki je bilo brez oblačka, se je počasi obarvalo z rdečkasto jutranjo zarjo, za idilične kulise pa je poskrbela cerkvica sv.Neže, ki stoji na enem izmed vrhov. Da pa je bila scena vrhunska, je poskrbela narava sama, saj je bila vsa odeta v deviško barvo. Pred mano se je razprostiral velik travnik, ki je tisto jutro tiho spal pod belim pregrinjalom. Čustva so mi sporočala, naj malce postojim, razum pa, naj pohitim, če želim biti pravočasno v "prvi vrsti", ko se bo začela veličastna predstava narave. Zaradi razburjenja me je kar gnalo naprej, tako da sem bil hip zatem že na vrhu ...

kum8

Predstava se lahko začne ...

Čeprav sonce še ni pokukalo izza ravnic zahodne Hrvaške, je bilo slutiti, da bosta razgled in dan 
resnično nepozabna. Najprej sem krenil do planinskega doma, kjer sem se mrzlično pripravil na doživetje. Zaradi zgodnje ure sem bil na vrhu povsem sam, kar je dandanes včasih že pravo razkošje. Na klopci pred domom sem odložil nahrbtnik, vzel fotoaparat in odšel v izbrano "ložo", da bi si v miru ogledal svojevrstno predstavo narave. Dalečna vzhodu se je obzorje obarvalo v značilni oranžni barvi. V deželah vzhodno od nas je sonce že zdavnaj začelo opravljati svoje poslanstvo, na Slovenijo pa bo posijalo vsak hip! Daleč v daljavi je soj medle svetlobe rahlo posijal iznad ravninskih meglic. Trenutek zatem so prvi prameni sončnih žarkov prišli na površje in se razlili po celotnem obzorju. Blesk sončnih žarkov mi je nagajivo pomežiknil v pozdrav. "Ja,dobro jutro gospod! Kod pa hodiš?" sem v šali pozdravil prihajajoče sonce. Zaradi njegove vedno večje moči sem imel občutek, kot da na vse pretege razteguje svoje ude. Prevevali so me blaženi občutki, ko sem v popolni tihoti doživljal vstajenje novega dne. Nirvana v zimski podobi! Nisem se smel preveč prepustiti čustvom, kajti treba je bilo iti na "delo"! Igra senc in jutranjih barv se je z vzponom sonca neprestano spreminjala in 
pojavljala v raznoterih odtenkih. Posledično so se venomer pojavljali tudi novi prizori in motivi. Če uspešujeti take eminentne trenutke še v objektiv svojega fotoaparata, si resnično zmagal, saj si 
tako odneseš domov tudi nepozabne utrinke, ki jih lahko neprestano ponovno podoživljašin deliš z drugimi! Skratka, duša ti je zagotovo hvaležna za tak blagor!

kum7

kum9

Magični krog

Od planinskega doma sem se odpravil k samostoječemu zvoniku, od koder je pogled na vse strani! Med stanjem in opazovanjem še malo prej nepredstavljivih čudovitih razgledov me je večkrat obšla misel, kako smo lahko ljudje tako sebični in objestni do narave, ki nam daje toliko lepega ... Od božanskega razgleda vse naokoli sem bil čisto zmeden; nisem vedel, kateri strani, obzorju ali motivu naj se bolj posvetim. Še sreča, da sem si že pred tem v mislih pripravil "teren": kaj, od kod in kje napraviti posnetke. V tako lepem in jasnem vremenu je bila vidljivost skoraj neskončna. Razprostrano hribovje se je zaradi odpadlega listja in bele gozdne podlage popolnoma razgalilo, kar je pomenilo, da je bil relief pokrajine prav "pikolovski" .... Nezgrešljivi kralj južnih slovenskih obzorij je vsekakor Snežnik, ki s svojo "špico" prav izstopa iz obličja zemlje. Rahel zasuk glave proti zahodu je pogled ponesel proti Trnovskemu gozdu ter nato Julijcem, nad katerimi se bohoti kralj kraljev - Triglav! Razgibana veriga gorstev se nadaljuje s Kamniško-Savinjskimi Alpami, ki jih nekako zaključi nazobčana Raduha. Tam sta še "sveti" gori koroških planincev - Peca in Uršlja gora. Pogled me je vodil naprej vse do sosednje Avstrije, kjer sta se v daljavi muzali Svinja planina in avstrijska Golica. Vidljivost je bila tako ostra, da sem razločil celo stolp na Rogli, ki se vzpenja kvišku sredi Pohorja. Zaradi boljšega razgleda proti vzhodu sem stopil še do oddajnika. Tam me je ponovno povsem očaral pravljični pogled na množico listavcev, odetih v sneg in ivje. Za popestritev kulis so poskrbeli hribi vzhodnega dela Slovenije. Tu ne smemo prezreti Boča in Donačke gore ter drugih vrhov, ki so se rahlo zasanjani sramežljivo prebujali iz jutranjih meglic. Preden sem zaključil čarobni krog, sem "skočil" še malo na Hrvaško, kjer se je iz širne ravnine dvigalo nezgrešljivo Sljeme. Vzhodni greben Gorjancev se je začel nekje sredi zlato obarvanega polja megle, pod katerim so se prebujale naše prikupno valovite vinorodne pokrajine. Ponovno sem se obrnil za nekaj stopinj proti jugu. Zaradi mraza in čistega zraka je bil Velebit "skoraj" na dosegu roke.. Občutek sem imel, da če bi malo bolj stopil na prste, bi čezenj
videl Kvarnerski zaliv in drseče ladje po morski gladini. Človek včasih rad malce pretirava, vendar mi je bilo ob takšnem dnevu vsaj delno oproščeno, da so v moji glavi trenutno vladala čustva in ne razum. Čisto za konec še obrisi Risnjaka ter Učke in zopet sem bil pri Snežniku, kar je pomenilo, da sem bil naokrog! Ali pa tudi ne! V resnici sem "vrtenje" okoli svoje osi ponovil še nekajkrat, saj se nikakor nisem uspel prepričati, kdaj naj zapustim veličastno okolje!

kum10

"Utrujen" od vseh lepot sem se čez čas le napotil k planinskemu domu. Misleč, da sem si že ogledal vse mogoče variante, me je ob poti k zasluženemu počitku čakalo novo presenečenje. Zimska idila je bila že tako ali tako nadvse romantična, da pa je bila "slika" že skoraj kičasta, je poskrbel eden izmed gozdnih prebivalcev, ki je v deviški sneg napravil simpatično sled svojega "pohoda". Za šalo sem se spustil za sledjo v gozd. Še sreča! S filmom sem bil že čisto pri koncu, tako da sem zavestno varčeval zadnji posnetek za "nekaj posebnega". Potrpežljivost se mi je bogato poplačala! Pogled z zasnežene poti naravnost v nebo ... Božansko!

kum11

Zaslužen počitek

Ura je bila že čez deseto dopoldan, ko sem se v domu končno usedel za mizo, si naročil nekaj za "ubogi" želodec in se predal še malo drugačnim užitkom ... Mmmm! V prijetnem pogovoru z oskrbnikom mi je le-ta omenil, da tako lepega vremena s toliko snega ni bilo zagotovo že 6 do 7 let! Še en argument več, da sem se pravilno odločil in izbral prav tisti dan! Res neverjetna sreča! Lepo podkrepljen sem se poslovil od prijaznega gospodarja in jo še zadnjič mahnil na razgledišče. 
Zavestno sem napravil še zadnji "krog", ker počasi je bilo pa res treba nazaj v dolino. Medtem so začeli prihajati na vrh že drugi navdušeni planinci, ki so prav tako v večini kar "vzdihovali" od vseh lepot narave .... Po kratkem pogovoru z nekaterimi sem jo mahnil kar naravnost navzdol po celem snegu! Kakšen užitek! Zaradi strmega pobočja in "neprilagojene" hitrosti teka navzdol bi se malce nižje skoraj zaletel v kapelico, v kateri stoji kip sv.Jošta iz pred leti porušene cerkvice. No,saj ni bilo tako kritično! Pred odhodom v gozd sem se na robu travnika še zadnjič ozrl nazaj in v živo podoživel dogajanje tistega dne! Dan za sladokusce!