Po razgledni poti v Vinski Gori
- Objavljeno Ponedeljek, 28 Januar 2013 11:30
(objavljen v reviji Svet & ljudje - letnik X, januar 2007)
Vinska Gora - še eden izmed množice manjših slovenskih krajev, ki so malo bolj "oddaljenim" Slovencem pretežno neznani. Ker se tudi meni mnogokrat pripeti, ko ljudem povem, od kod sem doma, da ne vedo, kam bi me umestili, jim rade volje pomagam iz zapletenega položaja. Mogoče se nekaterim malo svita, da bi lahko bil zaradi govorice s Štajerske, pa vendar ... Navajen takih situacij jim hitro priskočim na pomoč in dodam: "Blizu Velenja." Za tiste, ki jim je geografija bolj tuja stvar, dodam še: "... širša okolica Celja."
Vinska Gora je vsekakor bliže Velenju, kot Žalcu. V zadnjih letih je sestavni (najvzhodnejši) del velenjske občine. Zaradi specifične prostorske ureditve je bila Gora do pred leti še v okviru žalske občine, ki pa precej bolj "diši" po hmelju oz. pivu kot po vinu.
Lega kraja je prav priročno-praktična, saj leži ravno dovolj iz mesta in prav tako dovolj blizu njega. To še posebno velja za tiste, ki imajo radi naravo in mir, hkrati pa nočejo biti preveč oddaljeni od mestnega vrveža. Če se boste peljali po glavni cesti Celje-Velenje, se vam bo pet kilometrov pred slednjim kar naenkrat razodel razkošen pogled na kraj, ki ima za Slovence precej zanimivo ime. Krajevno ime "vsaj malo" upraviči svoj pomen, ko se prepričamo, da je večina kraja na prisojnih pobočjih skrajnega, vzhodnega dela Šaleške doline, v osrčju katerega se bohoti zelo markantna skalna gmota (Gonžarjeva peč). V njenem vznožju se razprostirajo vinogradi. Za prav idiličen prizor poskrbi še podoba cerkve sv. Janeza Krstnika, ki s svojo lego na skali daje prav poseben videz čarobnosti, predvsem v zimskih nočeh, ko je nadvse lepo osvetljena.
Cerkev sv. Janeza Krstnika
Kraj s sedmimi zaselki
Območje Vinske Gore je pretežno južno orientirano pobočje, ki pa je zelo razgibano in se po krajinski tipologiji uvršča v Šaleško-Konjiško hribovje. Zaradi svoje specifične lege in reliefa daje kraj podobo enovitega pobočja z gosto, vendar v vzorcu nepravilno, razpršeno poselitvijo. Posledica tega je tudi, da se je skozi zgodovino na tem območju oblikovalo kar sedem zaselkov: hribovsko območje Lopatnika, gričevnata Črnova, vinoroden pas južnih pobočij (Lipje, Janškovo selo) in ravninski, poljedelski pas, v sklopu katerega so Lipje, Pirešica in osrednji zaselek Vinska Gora, po katerem se tudi imenuje celoten kraj.
Nekdanje krajevno središče je bilo sredi pobočja, kjer so se vse pomembnejše stvari (sedež občine, šola, gostilna in vaško perišče) dogajale okoli cerkve sv. Janeza Krstnika. Le-ta je na zelo slikoviti legi, saj leži na skalni polici ("peči") iz apnenca (lehnjaka) in je izvrstno pokrajinsko znamenje, po starosti in odličnosti arhitekture pa najpomembnejša stavba Vinske Gore. Izvor krajevnega imena oz. župnije je bil sprva vsekakor povezan s cerkvijo - sv. Janez na Peči, izpeljanka pa je bilo ime tudi za nekdanjo občino Šentjanž. V preteklosti je kraj zaznamovalo vinogradništvo (izvor zdajšnjega imena), po uničenju vinogradov zaradi trtne uši konec 19. stoletja pa hmeljarstvo, ki je zamrlo v šestdesetih letih 20. stoletja.
Ob prvem uradnem štetju prebivalstva (l. 1869) v tedanji avstrijski monarhiji je takratna župnija štela 1217 prebivalcev, ki pa so bili v večini kmetje, kajžarji, gostači (kdor stanuje v tuji, najeti hiši), posli in drugi. Struktura in število prebivalcev (trenutno kraj šteje dobrih 1600 "duš") pa sta se skozi zgodovino precej spreminjala. V zdajšnjih časih je kraj zaradi svoje privlačne in ugodne bivalne lege privabil številne ljudi iz Velenja in okolice. To pomeni, da so le še posamezni domovi kmetije v pravem pomenu besede.
Krožna planinska pot
Slovenija je s svojo pokrajinsko raznolikostjo in naravno pestrostjo pravi biser v evropskem prostoru. Dežela, čeprav majhna, ima veliko raznoterih naravnih lepot in posebnosti, ki ji dajejo še poseben čar. Eden izmed koščkov v mozaiku zakladov Slovenije je tudi Vinska Gora. Zakaj je vredna, da se človek ustavi in prepusti objemu narave, se vsak najbolje prepriča tako, da obišče planinsko pot, ki poteka po obronkih vinskogorske krajevne skupnosti. Nemalokrat smo ljudje zaradi načina zdajšnjega življenja precej oddaljeni od narave, ki nam je pravzaprav na dosegu roke. Zanimiv izlet v naravo nas bo vedno znova navdušil z novimi spoznanji in prijetnimi doživetji. Zakaj se torej ne bi podali na prijetno pot okoli Vinske Gore!
Pot je bila uradno odprta leta 1983, ko so jo takratni zanesenjaki in ljubitelji narave v okviru Planinske sekcije (sedaj je to PD) uredili povsem na novo in tako na zelo zanimiv način med sabo povezali praktično vse krajevne zaselke. Trasa je precej razgibana in raznolika, sicer pa v vsej svoji dolžini zaobide štirinajst kontrolnih točk. Sprehod po njej lahko začnemo kjer koli, nekako pa je v navadi večine pohodnikov, da svoje prve korake naredijo prav pri Gostišču Obirc (sedaj Pri Bertu), kjer je tudi uradni začetek poti. Od tod si lahko v daljavi ogledamo dobršen del poti, ki nas pričakuje, saj nam pogled seže prek rahlo valovite pokrajine Bevč in Lipja vse do Gonžarjeve peči, Radojča in Ramšakovega vrha - treh simbolov Poti okoli Vinske Gore. Streljaj od prve kontrolne točke naletimo na zgradbo nekdanjega grajskega dvora Dobrova (Gutenhard), ki stoji na blagi vzpetini. Sprva je res malce več hoje skozi enega izmed večjih zaselkov (Lipje), kar pa je zelo sproščujoče, saj so vse naokoli lepi razgledi. Še posebno nas preseneti tedaj, ko pred sabo uzremo ogromno skalno gmoto - Gonžarjevo peč. Tik pod vrhom na naravni polici - pravi balkon, se lahko ustavimo in odpočijemo. Bogastvo razgledov je navdušujoče, saj je osrčje kraja kot na dlani. Če se ozremo še malce dlje, nam pogled seže na celotno hribovje Spodnje Savinjske doline, najvišjih vrhov Zasavja s Kumom na čelu in prek Menine vse do Savinjskih Alp, kjer kraljuje Ojstrica s svojo značilno piramidno obliko. Ko se povzpnemo še malce višje, nas preseneti planotast predel (Lopatnik), kjer se razkošje razgledov razpne vse do Koroške in njunih simbolov - Uršlje gore ter legendarne Pece. Vsekakor pa je od tod najlepši pogled na celotno Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem v ozadju, ki ga je v svoje "varstvo" vzel Smrekovec - nekoč edini delujoči vulkan na območju Slovenije.
Od preužitkarstva in čudovitih razgledov nas na realna tla spusti "najtežji" del poti na celotnem odseku. Vzpon proti Radojču (937m) olajša klopca, ki nudi udobje na robu idilične gozdne jase. Ko le prispemo na vrh zahodnega dela grebena, ki povezuje dva najvišja vrhova Vinske Gore, nas čaka le še klasična in zelo prijetna grebenska pot vse do Ramšakovega vrha. Spotoma nam zastane dih ob pogledu na staro in mogočno, a še vedno imenitno bukev, ki ima zaradi svoje razvejanosti prav "čarovniški" značaj. Ramšakov vrh (970 m) je pravi simbol vinskogorskih planincev, saj je to najvišja točka poti in tudi samega kraja. Domače PD že vrsto let vsako prvo nedeljo februarja organizira tradicionalni zimski pohod (letošnji bo 19. po vrsti - leto 2007) na omenjeni vrh, kjer ne manjka obilo zabave, sprostitve in prijetnega druženja. "Če gremo gor, gremo ponavadi potem tudi dol!" bi lahko rekli ob spustu proti naslednji kontrolni točki, ki je poleg lovske koče. Kot že mnogokrat doslej, se nam tudi od tod ponuja lep pogled na južno obzorje. Malce nižje pod kočo je travnik, s katerega se ob primernem vzgonu jadralni padalci navdušeno podajajo proti nebu ter v naročje spokojne tišine in dandanes tako potrebnega miru. Planinci pa radi stojimo na trdnih tleh, zato svojo pot nadaljujemo proti vzhodu, kjer nas čakata dva nova žiga. Sestav gozda, po katerem pridemo mimo Temnjaka do vrha z imenom Vinska gora (806 m), je zelo pester in mešan, našo pozornost pa pritegnejo tudi zanimivi kraški pojavi - vrtače, v katerih se rada skriva plašna divjad.
Pri spuščanju z osme kontrolne točke nas ponovno preseneti gozdna jasa, od koder seže pogled v zatrep sosednjega kraja - Dobrno, ki je znana predvsem po termalnem zdravilišču. Ko že mislimo, da so najlepši odseki poti mimo, na zgornjem delu vstopimo v "Dolino mlinov". Sprva naletimo na Temenjaški vrelec, potok kraškega izvora, ki teče na meji med Vinsko Goro in Dobrno. Ime je dobil po temnih gozdovih, ki ga obraščajo. Nekoč je v tamkajšnji dolini delovalo osem mlinov. Najbolje je ohranjen Zgornji Vovkov mlin, ki stoji poleg domačije Vovk. Od prijaznega gospodarja in vseh domačih lahko izvemo marsikaj zanimivega iz časov, ko so se tod še vrtela mlinska kolesa.
Da je ob poti res veliko takšnih in drugačnih zanimivosti, nas naprej ob poti prepriča še obora divjadi Lamperček, ki leži na skrajnem robu Prelske in kjer si ob pomoči gostoljubnih lastnikov lahko ogledamo jelene, damjake in muflone povsem od blizu, se malce spočijemo, kaj dobrega prigriznemo ter spijemo. Naš potep nadaljujemo proti odseku poti, ki je bolj "partizansko" obarvan. V nadaljevanju bomo "korakali" v bližini nekdanjega partizanskega bunkerja, se povzpeli mimo prijazne domačije Košir proti vrhu z nenavadnim imenom - Dolina in se zopet spustili vse do Razgorc, kjer je sredi listnatega gozda skromen grob padlim partizanom.
Za konec nas čakajo še južni obronki nekdanjega Šentjanža. Območje spada pod zaselek Črnova, kjer je svet rahlo gričevnat, očitno zelo primeren za sadjarstvo, saj je tod sadja v izobilju. Na omenjenem predelu sicer hodimo predvsem po cesti, ki pa je lepo in dinamično speljana med hišami in sadovnjaki. Preden pridemo nazaj na start oziroma cilj poti okoli Vinske Gore, se v bližini domačije Povh še zadnjič podamo v pretežno borov gozd in do ene izmed najlepših razglednih točk, od koder je večina kraja vidna z južne strani. Seveda ni pravega planinskega oddiha brez klopce, ki dobrodušno ponudi svoje udobje, da lahko še enkrat v mislih zaobjamemo celotno pot, podoživimo nova odkritja in se odločimo, da se še kdaj vrnemo. Čaka nas le še "skok" do našega izhodišča Pri Obircu in že smo, kjer smo se zgodaj zjutraj napotili odkrivat enega izmed kotičkov naše ljube Slovenije.
Krog je sklenjen
Tako je tudi konec naše poti. Od vas pa je odvisno, v kateri smeri in s kom jo boste prehodili, kakšne barve letnih časov boste občudovali in katere vrste spominov boste obujali. Kot rečeno, "obhodnica" ni tehnično zahtevna in je namenjena prav vsem, ki se znajo predati naročju narave, začutiti njeno dobroto in neizmerno lepoto. Vsaka še tako "skromna" pot je lahko pustolovščina zase, kajti ob njej je vedno več zanimivosti, kot smo jih sprva sposobni zaznati. Morda je to nenavadna svetloba pred nevihto, prikupno srečanje s katero od živali ali očarljivo rastlino, igra senc ali skrivnostno žuborenje potočka, ki se podaja prek mlinskega kolesa ... Lahko pa je to tudi čisto prijeten pogovor z domačinom. Povprečen planinec za celoten krog potrebuje od osem do devet ur zmerne hoje, kar pa ne sme biti ovira, saj jo lahko prehodimo tudi po etapah. Kakor kdo želi! Pa srečno pot!
besedilo in fotografije: Tomaž Kumer