bannerbarvni

Učni poligon

 

Učni poligon - zavarovana plezalna pot Gonžarjeva peč

 

Opis poti

Namen poti

Gradnja

Oprema

Tehnika plezanja 

Težavnost : D/E

Višina: 70 m

Stena: južna

Plezanje: 25 min

Sestop: 10 min

Dodatne povezave:

Otvoritev 3.4.2011 
Gradnja 2008-2011 

Obvezna oprema: 
Čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet, 
dodatna popkovina, brezprstne rokavice, prva pomoč
Priporočamo uporabo plezalnikov!

Opozorilo: plezalna pot je brez umetnih pomagal!

 

ucni poligon01

 

Dostop do stene:
Parkirišče pri cerkvi Janeza Krstnika v Vinski Gori, kjer parkiramo avto. Nad cerkvijo se iz glavne asfaltne ceste ostro levo usmerimo po ozki asfaltni cesti v smeri peči. Preko dvorišča prve kmetije nadaljujemo pot hudourniškega grabna in takoj za tem sledimo markacijam v gozdu. Planinska pot nas po nekaj minutah hoje pripelje do smerne table za plezalno pot, kjer že vidimo steno z jeklenico.

Naravovarstvena tabla: Gonžarjeva peč (pdf)  

 

Opis poti 

Zavarovana plezalna pot je poteka direktno po južnih stenah osrednjega dela peči od vznožja stene do razgledišča, kjer se združi s pohodno potjo. Razdelimo jo lahko na tri povsem različne dele. Prvih nekaj metrov je zaradi precej razčlenjene skale težavnost ocenjena z C stopnjo. Naprej poteka pot čez precej gladke in pokončne plošče, kjer je bolj malo naravnih oprimkov in stop. Zaradi velikega naklona in konfiguracije terena se tu težavnost stopnjuje v D/E, tu je ocena tudi najvišja na celotni poti.Ko pridemo čez rob sledi prečka v desno, kjer lahko malo spočijemo roke in zajamemo sapo. Nato se v srednjem delu vzpnemo preko precej razgibane stene s skalnimi skoki, ki so ocenjeni z B/C težavnostno stopnjo. Preko grebena je pot speljana po levi strani mimo mogočnega črnega hrasta vse tja do skrinjice z vpisno knjigo.

                                              09-Skica plezalne poti

  

Pogled proti vrhu v centralni steber peči nam z malo domišljije razkrije veliko mačkino glavo z izrazitimi temnimi očmi, naravno vklesano v steno desno ob jeklenici.

Splezati moramo prečno preko velikega grabna v steber. Po nekaj metrih navpičnice, ocena D, sledimo zajedi, ki nam precej poenostavi plezanje v stebru. Na koncu zajede smo nad mačkino glavo in čaka nas le še prehod na razgledišče.

Sestop je po navadni poti ob žični ograji okrog stene.

Celo pot vlečemo mačko za rep (jeklenica), ki je dolg 70 m. Iz repa štrli 31 kocin (sidra) pritrjenih v steno. Da je rep lepo pisan, skrbi 21 črnih pik (varnostni stožci).

 

Namen poti


Namen poti   

Ideja za pot primerljivo z novejšimi adrenalinskimi potmi v tujini, se je pojavila, kot potreba po preizkusu, treningu in nasploh ugotavljanju sposobnosti udeležencev za takšne ture v tujini.

Ker smo to počeli v avstrijskem Labotu, kjer imajo plezalni vrtec, smo želeli imeti pri nas v neposredni bližini tak učni poligon.

Zato je glavni namen poti, da se preizkusimo v njej z učnim motivom. Torej z ustrezno opremo in ob prisotnosti usposobljenih ljudi - vodnikov, inštruktorjev, itd.

Seveda pa ni prepovedan prehod za vse ostale užitka željne izkušene plezalce zavarovanih plezalnih poti, ki bodo ob nekaj mere adrenalina verjetno uživali, kot v pravih dolgih podobnih zavarovanih plezalnih poteh v tujini.

 

Gradnja

 

Pred pričetkom gradnje smo pridobili vsa zakonska in ostala dovoljenja, ki so potrebna za gradnjo, vključno z gradbenim dovoljenjem. Elaborat za gradnjo te poti, ki je nastal iz diplomske naloge v kateri je bil zastavljen projekt "Gonžarjeva peč", vsebuje precej natančno opisan postopek gradnje, vzroke za gradnjo, razlike med že obstoječimi zelo zahtevnimi potmi, opremo in tehniko plezanja.

Pri sami gradnji poti so sodelovale tri različne ekipe, tehnična ekipa pri Komisiji za pota PZS, alpinisti in člani Planinskega društva Vinska Gora. Seveda pa je posredno sodelovalo pri uresničevanju projekta še precej ostalih ljudi.

V grobem je bila pot narejena v dveh vikendih. Veliko časa je bilo porabljenega za dokončno ureditev, saj smo želeli prvo zavarovano plezalno pot v Sloveniji narediti kot vzorčni primer z visokimi standardi.

Materiali vgrajeni v zavarovano plezalno pot so dimenzionirani in ustreznih standardov po Priporočilih in priročniku za gradnjo zavarovanih plezalnih poti avstrijske in nemške planinske zveze, ker takšnih pravil pri nas še nimamo! Vsa sidra so pritrjena v steno z lepljenjem z epoksi gradbenim lepilom v predhodno navrtane luknje. Jeklenica je ne napeto pritrjena v vsakem sidru s spojko. Zaključki jeklenice zaščiteni s končnim čepom. Dodatno pa so zaščitena vsa sidra v večji naklonini, z varnostnimi stožci iz gume.

Trasa poti je izbrana po najbolj kompaktnem delu stene in se izogiba krušljivim predelom. Zaključek poti je speljan na priljubljeno razgledišče, od koder je urejen sestop po planinski poti, ki je delno zavarovana z žično ograjo.

Gradnja

 

Oprema


 

ČELADA

V gorništvu uporabljamo posebne gorniške čelade, ki nas varujejo pred padajočim kamenjem in udarci ob steno. Pomembno je, da nam čelada ne pleše ali čepi na glavi, temveč se lepo prilega. Trakovi pod brado morajo biti primerno zategnjeni.

ucni poligon 5
PLEZALNI PAS 

Obstaja več vrst plezalnih pasov. Za samovarovanje so primerni enodelni pasovi, ki imajo visoko težišče. Poznamo ženske in moške pasove. Pas skupaj s samo-varovalnim kompletom predstavlja temelj samovarovanja.

ucni poligon 6
SAMOVAROVALNI KOMPLET 

V trgovinah dobimo tovarniško narejene komplete, ki jih samo navežemo na plezalni pas po proizvajalčevih navodilih. Dva kraka, dve vponki, razbremenilna vrvica in zaviralna ploščica tvorijo kompletni sistem za rokovanje pri samovarovanju.
Uporabljajmo atestirano opremo po standardih UIAA!

ucni poligon 7
ROKAVICE 

Zelo uporabne so brez-prstne rokavice. Lažje držimo za jeklenico, na skali pa imamo boljši oprijem.

ucni poligon 8
ČEVLJI 

Za zavarovane plezalne poti so priporočljivi posebne vrste čevlji z močno narezljanim vibram podplatom, s katerimi lahko tudi sestopamo po normalni poti. V zahtevnejši steni lahko uporabimo plezalnike.

ucni poligon 9

 

Tehnika plezanja


 

Zavarovane plezalne poti so po težavnosti različne, vendar je vsem skupna jeklenica, ki služi namenu samovarovanja. Plezalcu je prepuščeno, glede na njegove psihofizične sposobnosti, kako se bo premagovanja stene lotil, alpinistično, športno plezalno ali pohodniško. V vsakem primeru, neodvisno od težavnosti ali omenjenih načinov gibanja, pa je skupno neprekinjeno samovarovanje. Na jeklenico smo vedno pripeti z dvema vponkama, razen v primeru uporabe "V samo-varovalnega kompleta"!

Vponke vpenjamo v prečnicah od spodaj navzgor, tako, da so vratca vponke stran od stene (razen vponk z varovalom na stisk). V navpičnici vpenjamo vponke prekrižano, eno z ene strani drugo z druge. Tako bo v primeru zdrsa možnost, da se vponka odpre, manjša!

Če je plezalcev v steni več, je zelo pomembna varnostna razdalja. V prečnicah mora biti vsaj en raztežaj med dvema fiksnima točkama - sidroma prazen. V navpičnicah pa najmanj dva ali več. To je pomembno v primeru zdrsa, da ne poškodujemo za nami plezajočih!

Med plezanjem večkrat počivamo z rokami tako, da niso neprestano dvignjene v zrak. Zato imajo novejši samovarovalni kompleti vgrajeno tretjo vponko, na krajši razdalji. Prekrvavitev rok je zelo pomembna, sicer postane napredovanje sčasoma nevarno, saj mišice v rokah zgubijo na moči!

Če nismo vešči opisanega gibanja, se v zavarovane plezalne poti težje zahtevnosti ne podajamo sami. Obiščimo raje izobraževanje na to temo, ali pa poiščimo vodnika, ki obvlada takšna znanja!

Varno plezanje in veliko užitkov na Gonžarjevi peči.

ucni poligon 4

 

 

Avtor fotografij: Mijo Kovačevič